Povzetek
Razvoj interneta je funkcije in delovanje knjižnic postavil praktično na glavo. Če so bile še do nedavnega skorajda edino javno dostopno mesto znanja in informacij, danes vse bolj postajajo eno zadnjih mest, kamor človek še pogleda. Sodobnost išče informacije, ki so enostavne, zgoščene in predvsem na dosegu roke. Hkrati je spletno okolje precej bolj dinamično od tistega, v katerem so knjižnice navajene delati.
Zapisano še toliko bolj velja za nacionalne knjižnice, ki so izmed vseh različnih vrst že po definiciji najbolj "konservativne" - njihova osnovna funkcija je namreč trajhno hranjenje celotne nacionalne pisne kulturne dediščine; brez kakršne koli sodbe o tem, kaj naj bi dediščina sploh bila. Splet kot nov medij je NUK prinesel tudi nove naloge: po eni strani prenesti svojo osnovno funkcijo v spremenjeno okolje ter z izgradnjo lastnih elektronskih storitev uporabnikom omogočiti kar se da enostaven dostop do relevantnih in predvsem zanesljivih informacij, hkrati pa zagotoviti, da tudi vse večje število "digitalno rojenih" vsebin dobi svoje mesto v ustvarjalni dediščini naroda. Kljub temu pa za knjižnice izhodiščno vprašanje ostaja nespremenjeno: kako (o)hraniti misli?
